Select Page

Moje največje veselje je na gorah 2013 – šaljiva planinska zgodba

 

Februarja so učenci naše šole prvič sodelovali na literarnem natečaju, ki ga je razpisal Slovenski planinski muzej. Nekateri učenci devetih razredov so pisali šaljive zgodbe s planinsko tematiko.

Organizatorji so nam sporočili, da je na natečaj je prispelo kar 150 šaljivih zgodbic, 87 od 4. do 6. razreda in 63 spisov od 7. do 9. razreda.

Lahko se pohvalimo, da je odlično 6. mesto dosegla Katharina Carola Pavlin iz  9. a razreda.

Čestitamo!

Andreja Molan, mentorica


GOBEC BREZ KOMPASA

 

»Mamica, povej nam še kakšno zgodbo!« so vzkliknili moji otroci. »Ja, mami! Še kaj smešnega povej!«

Zamislila sem se, odložila torbo na mizo ter jih pogledala: »Sončki moji, spomnim se prigode iz mladih let.«

 

Nikoli nisem bila ljubiteljica planinskih pohodov, a od časa do časa se jim težko izognemo. Naš učitelj geografije, gospod Gobec, nam je pri pouku povedal, da si je ravnatelj zamislil večdnevni izlet v hribe. Napravil je celo predavanje o (ne)varnostih v gorah, ki smo ga poslušali bolj z enim ušesom, in nato nas komaj spustil domov.

Kmalu je prišel »tisti« dan. Cel razred se je skobacal v avtobus in začel kričati. Jaz sem zadnja vstopila in se usedla na edini prosti sedež – poleg Tadeja. Odložila sem nahrbtnik pod noge, se zamislila in od silne utrujenosti zaspala.

A kmalu me je prebudilo vpitje gospoda Gobca in hitro sva s Tadejem odšla ven. Razporedili smo se v kolono in začeli hoditi. Gospod Gobec, Tadej, Sanja in jaz smo bili zadaj. Toliko časa smo z navdušenim profesorjem preučevali rastline in kamnine, da so nam ostali člani ekskurzije izginili izpred oči! Kaj pa zdaj?

 

Sprva nismo vedeli, kaj storiti. Nato se pa je Gobec spomnil: »S seboj imam kompas! Ta nam lahko pomaga.« Iz torbe je vzel velikanski kompas, ki se komaj prilegal njegovi dlani. Nekajkrat ga je pretresel, hkrati močno zagodrnjal in nato ugotovil, da je pokvarjen.

Ves razjarjen je pripomnil: »Kompas je pokvarjen. To ni dobro za moje živce!« Za nekaj časa smo se ustavili in gledali v kompas.

»Kompas so izumili Kitajci,« se je s svojim znanjem zgodovine pohvalil Tadej.

»Ja kaj pa ni Made in China?!?« je odgovoril profesor. 

Bili smo izgubljeni na poti v gore. Potrto smo hodili naprej in nato smo vsi presrečni zagledali kažipot, na katerem je pisalo: »Levo: Triglavska jezera, desno: Koča pod Bogatinom.«

Bili smo zmedeni. V katero smer so že šli naši sošolci? Škoda, da nismo bolje poslušali v šoli. Spregovorila je Sanja, ki ji je v glavo šinila imenitna ideja: »Joj, a veste, da ima moja teta kočo v lasti? In to zelo blizu Bogatina. Pojdimo torej desno!«

»Ja, to pa je odlična novica! Gremo do tvoje tete,« je ves navdušen odgovoril profesor in za vsak slučaj preveril, »saj zagotovo poznaš pot do njene koče, kajne?«

 

In tako smo se odpravili. Brez vode, hrane in potrpljenja. Končno smo v daljavi zagledali majhno kočo.

»Sveta Marija, križ, bog pomagaj!« se je drl Gobec in nas zrinil s poti. Potrkal je na vrata in odprla mu je okrogla ženska srednjih let: »Želite?« je nečimrno vprašala.

» Vode!!!!!« je komaj izustil gospod Gobec.

»Toplo ali hladno?« je vprašala gospa.

» Hladno vodo!!!!!« je komaj odgovoril profesor.

»Sosedje imajo bolj mrzlo vodo kot mi!« mu je odgovorila in zaprla vrata pred njegovim nosom.

Profesor je bil čisto ogorčen. Hodili smo naprej. »Še malo in prišli bomo do Bogatina,« je vztrajala Sanja.

Tako ali tako nismo imeli izbire. Odšli smo naprej in se vmes nekajkrat izgubili. Začelo se je večeriti in nismo še imeli prenočišča. Mobilni telefoni v gorah niso delali, sploh pa gospod Gobec nima pojma, kaj je to.

»Vidim jo!« se je zadrla Sanja. Vsi utrujeni, žejni, lačni in depresivni smo pohiteli v kočo, kjer so nam postregli z golažem in sokom. Hvaležni smo se odpravili spat v sobo za goste. Le Sanja je imela privilegij spati v svoji lastni sobi.

Mi trije pa smo se razporedili po skupnem ležišču, ugasnili luč ter za nekaj časa utihnili. Pa ne za dolgo. Poprej tako spokojno ležišče je oživelo. Vsi smo bili pokonci in diskusija o tem, ali naj bo okno zaprto ali odprto se je zavlekla dolgo v noč.

»Vse življenje živi v pernicah in sploh ne ve, kaj je zdrav duh v zdravem telesu. Poglejte kakšen smrad je v zraku, z nožem bi ga lahko rezal! Ko sem odprl okno, se je kar valilo ven!« je preprečeval odpiralec Tadej.

»Samo, da ga je odprl, že me je zbadalo po hrbtu,« je jadikoval profesor Gobec, »to se ne bo dobro končalo za naše zdravje.«

Tak prepir se je nadaljeval dolgo v noč, dokler ni Gobcu več ostalo drugega, kakor biti tiho.

Ko je sonce posijalo, je Tadej zagodrnjal: »Katharina, odgrni zavese!«

»Katharina, da ne bi slučajno!« je ukazal profesor.

Tedaj sem spoznala, da so moški naporna reč.

Pri zajtrku si je Gobec vso šunko zatlačil v usta in govoril:« Ojoj, vole je fa bobro!«

Kdo bi razumel profesorja, ki se ne znajde v gorah?

 

Bili smo v zagati, kaj storiti. Zato smo se odločili, da gremo nazaj v dolino in s taksijem domov. Kasneje je bilo malce neprijetno, saj smo prišli domov veliko prej kot drugi.

 

»Ampak mamica, so bili zelo jezni na vas?«

»Oh, seveda so bili! Mene so skoraj vrgli iz šole, Tadej in Sanja pa sta izgubila status športnika.«

»Kaj pa Gobec?«

»Nič. Vsem je povedal, da smo najslabša in nesposobna mladina na svetu. Kdo bi razumel profesorja brez kompasa?«

 

 

Katharina Carola Pavlin, 9.a